Najnovejši prispevki

Balkan River Defence FUKFEHTARJA JANKOVIĆA ZA ŽUPANA LJUBLJANE ali PHILADELPHIJE ?!
Delite

Od Ivana Trinka do De Gasperija
(predavanje v Dragi in na literarnem večeru v župniji Podutik)

Ko sem po 3 letih vztrajanja in nagovarjanja končno uspel nagovoriti Ivana Sivca, da napiše knjigo o Vergilu Ščeku, si nisem niti od daleč predstavljal, da bo Sivec napisal tako imenitno delo, delo vredno filmske upodobitve in da bo ta knjiga postala tako verodostojno in živo pričevanje nekega časa, ki smo ga Slovenci s hudimi poškodbami narodnega telesa vendarle preboleli. Si pa danes zaslužimo, da bi pričevanje o dogodkih in ljudeh tedanjega časa, postalo del naše zavesti in spomina in bi bila v programu obveznega čtiva za našo mladino.

Ko sva sz Ivanom Sivcem iskala primeren naslov knjige sva si bila ob vprašanju kakšen bi bil pravi naslov knjige, oba v hipu enotna, ko sva na pokopališču v Avberju, kjer od leta 1948 počiva Vergil Šček, zagledala stavek na njegovem nagrobniku. Zagledala sva namreč citat iz njegovega poslovilnega pisanja nekaj mesecev pred smrtjo. Ta citat se glasi : »Ljubil sem slovenski narod«. In pri tem citatu je ostalo in prav je tako, saj mislim, da najbolj odraža bistvo človeka, ki ga je pisatelj Boris Pahor, ki je s Ščekom tudi osebno sodeloval v časopisu Mali list, označil za enega najbolj sposobnih ter poštenih in srčnih Slovencev.

Zbirka Slovenski narodni buditelji, ki bo upam dosegla vsaj 10 ali več knjig, je v osnovi mišljena, da iz pozabe iztrga ljudi, ki so zgled in kažipot današnjemu izgubljenemu človeku. Nismo samo narod hlapcev, smo tudi narod srčnih, pokončnih, sposobnih in upornih ljudi.

Ko je Ivan Sivec pričel pisati to delo o Ščeku ga je njegov značaj tako prevzel, da je večkrat rekel, da spi z njim in da je to zato, ker sta si z Vergilom tudi značajsko močno podobna. In v nekem smislu sta si res podobna – po njuni izredni delavnosti in discipliniranosti, ter inovativnosti in raznolikosti njunega dela in zanimanja.

Ob nastajanju knjige pa je v meni vseskozi tlela želja, da knjigo, še za časa njegovega življenja izročim pisatelju Borisu Pahorju. In to se je hvala Bogu res tudi zgodilo. Boris Pahor je potem v zahvalo napisal vrstice, ki sem jih potem kot argument vključil v gradivo za utemeljitev Prešernove nagrade za življenjsko delo. Sicer pa zbirka Slovenski narodni buditelji ne bo izključno izpod peresa Ivana Sivca, bo pa on v njej najbolj razpoznavni in zastopani avtor.

Treba pa je omeniti še to, da bo posvečena izključno duhovnikom, kajti če kdo, so oni za narodov obstoj najbolj odgovorni in zaslužni. Naredili so največ in tudi v bodoče velja, da prav oni lahko naredijo največ. Kar je seveda spričo poklica in poslanstva, ki ga opravljajo, povsem naravno in razumljivo. Duhovniki so najbolj izobraženi, so stalno med ljudmi, nimajo družinskih obveznosti in vse ljudi sprejemajo kot del istega občestva, ki mu služijo v veri. Naj pa ob tem poudarim ne najmanj pomembno tudi dejstvo, da so duhovniki materialno neodvisni in po definiciji in načelno nevezani na materialne dobrine. Vse te okoliščine jih predestinirajo k voditeljstvu in buditeljstvu za narod. Če nekoliko ironično zapišem, lahko rečem, da Slovenci rabimo svoje ajatole – v dobrem pomenu besede seveda. To velja toliko bolj, ker danes v cerkvi in svetu velja pravilo o ločitvi cerkve od države, med ljudmi pa je prisotna nekakšna samoumevna, čeprav nesprejemljiva drža, ki se ji reče beg od politike.

Že Cankar je za domovino rekel: O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!“ In če povem še huje, tako kot se govori med ljudmi danes: politika je kurba ali prestitutka, kot se večkrat ponavlja kot refren, vendar to ne drži za dejavnost kot tako. Taki so namreč premnogi ljudje obeh spolov, ki jo prakticirajo in jo tako naredijo. V resnici je lahko izredno plemenita in Šček to dokazuje. 3 leta je bil narodni poslanec in naredil je ogromno. Od največjega številnih interpelacij, ki jih je on sam vložil v vsej zgodovini rimskega parlamenta, do njegovega socialnega dela pri pomoči ljudem v stiski. Od črtic, ki so najbolj vredne spomina pa je nepozabni sprejem narodnega poslanca Ščeka z veličastnim dogodkom v Števerjanu, ko se je sprejem Francetu Bevku pretvoril v triumf Virgilu Ščeku.

Moram pa reči, da je bilo Sivcu pisati o Ščeku lahko – Šček je namreč odprta knjiga, kjerkoli je bil, je pustil sledove – tudi v obliki zapisov : od Paberkov, Drobtinic do Lokavskih starin in Malega lista, ki je bil v resnici velik časopis. Mali list se je imenoval zgolj zato, ker je hotel z imenom konkurirati tržaškemu Il Piccolu. V arhivih pa še danes lahko občudujemo ne samo njegovo plodovito pisanje, pač pa tudi njegovo izredno lepo pisavo, predvsem pa posluh za življenjske probleme ljudi.

Šček je zgled in pohujšanje obenem. Zgled duhovnikom in pohujšanje politikom, zgled politike v narodnem interesu in to v času, ko je bilo nujno stopiti čez rob. Ali kot pravijo, v težkih časih se preizkuša človekov osebni in narodov kolektivni značaj. Prav zaradi in po zaslugi Ščeka in tedanjih Čedermacov smo Slovenci dobili tisti del narodnega ozemlja, ki je po zavezniških načrtih začasno pripadel nekdanji coni B svobodnega tržaškega ozemlja in Šček ima ogromno zaslugo da je meja danes mnogo bolj zahodno od Rapalske meje, ki so jo naši zahodni sosedje načrtovali zaradi premoga potisniti celo do Trbovelj.

Šček pa je značilen še po nečem. Imel je moč in pogum, da se je uprl hierarhiji, če in ko ta ni upoštevala narodovih pravic ali pa je s pasivnostjo omogočala represijo v narodovo škodo. Njegove polemike s tržaškim škofom Santinom so odmevale po celi tedanji Jugoslaviji in Italiji do Rima. Sam se spomnim, da je o njih poročal radio Trsta A in smo jih po radiu lahko slišali tudi v sicer hermetično zaprtem medijskem prostoru totalitarne Jugoslavije.
Na koncu tega dela razmišljanja pa želim poudariti podnaslov – od Ivana Trinka do De Gasperija. In najznačilnejše črtice iz knjige. Ivan Sivec začenja črtice tudi s sledečimi naslovi: Materina beseda, Očetov zgled in Bratova smrt, sprejem politika Ščeka v Števerjanu in odgovor De Gasperiju pod naslovom Raje pod hudiča! To so za mene na kratko ključni poudarki te knjige.

Smrt brata Evgena je povezana s prihodom Ivana Trinka Zamejskega in njegovim zborovanjem na Opčinah. 20 letni starejši brat Eugen je v zanosu navdušenja nad Ivanom Trinkom v nevihti vztrajal na mrazu in dežju tako, da ga je sam Trinko moral odpeljati z odra. Ampak posledica je bila smrtonosna bratova pljučnica. Bratova smrt je Virgila tako pretresla, da se je odločil za duhovništvo in hojo po bratovi poti. De Gasperija pa omenjam za to, ker v predzadnji črtici beremo kako je nalil čistega vina poslanskemu kolegu poznejšemu enemu od očetov Evrope, Alcidu De Gasperiju. V črtici »Bolje pod hudiča« namreč pokaže, da fašizem ni bil nobena kratkotrajna epizoda v slavni zgodovini Romanov na Apeninskem polotoku. Za Slovence je bil to boj za življenje in obstoj, ki smo ga tudi po zaslugi tako pokončnih mož kot je bil narodni buditelj, politični voditelj in duhovni vodja Virgil Šček, vendarle uspeli preživeti. Zato upam, da bo ta knjiga še komu, predvsem pa mladim duhovnikom, zgled za hojo po njegovi poti.

S tem prehajam v zaključni del tega razmišljanja, ki je logično nadaljevanje konkretnih dejanj, kakršnih je bil sposoben Virgil Šček: gre namreč za konkretno dejanje, za prevod te knjige v italijanščino, v jezik naših tedanjih gospodarjev, danes naših prijateljskih sosedov, da bodo končno naši sosedje iz pričevanja Ščeka izvedeli kako smo Slovenci uživali v »blagodatih« fašizma. Prepričan sem, da narod, katerega del so veliki možje umetnosti in literature Dante, Michelangelo in Da Vinci in drugi velikani, sposoben sprejeti tako pričevanje brez jeze in zamer. Le na naši strani v Sloveniji si nekateri ob tem že v naprej vihajo nosove.

Vendar ne vsi: ko sem 108 letnemu pisatelju Borisu Pahorju povedal to idejo, namreč predlog za prevod, mi je rekel: »Odlično, odlično – to je treba storiti. Čestitam vam zanjo«. In če še malo razmislim – res je ideja dobra in nujna iz več vidikov. Najprej gre za to, da nobene zgodovinske komisije in njihova poročila, ki jih bere le malokdo, o poravnavi medsebojnih odnosov in zamer med Italijani in Slovenci, ne morejo povedati tega kar pove ta knjiga, ki je živo pričevanje. Naj zdaj to pričevanje Italijani berejo v lastnem jeziku.

Naj povem, da je prevajanje že končano. Predlagam, da slovenska država prevedeno knjigo podari republiki Italiji kot protokolarno darilo 200 izvodov prevoda – v italijanščini in s posebnim, spremnim nagovorom italijanskim bralcem. To bo pripomoglo k medsebojnemu spoznavanju in spoštovanju drug drugega. Italijanski prevod knjige »Ljubil sem slovenski narod« pa naj bo spodbuda sosedom, da naredijo isto, naj popišejo in pričevanjsko – literarno zabeležijo »blagodati« komunizma, ki so jih oni pretrpeli z naše strani. Mi pa se bomo potrudili, da njihovo pričevanje verodostojno prevedemo v slovenščino.

Spoštovani, s tem zaključujem. Ivan Sivec z novo vnemo že nadaljuje pisanje o dveh znamenitih duhovnikih Valentinu Staniču, ki ga dobro poznajo Avstrijci in Nemci in pa knjigo o nekdanjem škofu na Krku dr. Antonu Mahniču, prvi žrtvi fašizma na Slovenskem, sicer tudi kandidatu za svetnika pri Hrvatih. Knjiga bo človeška, ne izprijena in fanatično sovražna, podoba dr. Antona Mahniča, kakršni smo priča v Sloveniji. Sledili pa bodo tudi drugi, narodni buditelji, med njimi goriški nadškof Sedej.

Upam, da bomo sposobni organizirati literarne večere v več krajih po Sloveniji. Obenem pa pozivam vladajočo koalicijo in vse parlamentarce, da pristopijo k prenovi šolskega kurikuluma za vzgojo narodne zavesti med mladino.

Knjiga o kateri pišem, pa je lahko kot scenarij osnova za film. Gre za celovečerni igrani film in TV nadaljevanko v več delih. Pa tudi za zvočno knjigo, obenem pa tudi elektronsko knjigo. Elektronsko navajam predvsem zato, da bodo do izraza prišla tudi slikarska dela Toneta Kralja, katerega politični mentor in navdihovalec je bil prav Šček, začenši s poslikavo v Avberju na Krasu in ogromnim opusom, s katerimi sta Šček in Tone Kralj skupno ogromno prispevala k ohranitvi slovenskega značaja Primorske.

Ščekov čas od leta 1920 do 1948 še ni pravično popisan. Od požiga Narodnega doma s katerim se začne tudi Ščekova zgodba na Opčinah še nismo dobili filma o tem usodnem času, ki so ga močno zaznamovali tudi drugi duhovniki – slovenski narodni buditelji od Primorske do Prekmurja. Njihovo delo je bilo bogato in plodno, a naš spomin nanje je silno reven in počasi izgineva. Nekoč so govorili »Kultura in prosveta naša bo osveta«, danes potrebujemo ne osveto – maščevanje, ampak verodostojen spomin in dejanja za njegovo obujanje.

Potrebujemo pa tudi aktivno kulturno politiko, ki bo odnos do izročila narodnih buditeljev iztrgala pozabi spomina. Brez spoštovanja njihovega dela smo obsojeni na izgubo identitete. Brez nje pa ni življenja, ki je vredno življenja. In kot pravi Fran Levstik: »Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti«.

Ljudje in narodi se lahko spoštujejo, če se poznajo in delujejo recipročno, kar je elementarna osnova enakopravnosti brez podrejanja. Ker v Rimu, razen v ozkih političnih krogih, komaj kdo ve za Slovenijo, je prav, da naša zunanja in kulturna politika stopita skupaj in družno naredita ta simbolni korak. Priložnost in motiv pa je tudi v okviru praznovanj Evrope narodov in v našem primeru ljudi dveh Goric – Nove gorice in Gorice kot evropske prestolnice kulture, čez 2 leti.

Imeli smo velike ljudi, bodimo zvesti njihovemu izročilu in bodimo verodostojni čuvarji njihovega spomina, tudi z enkratnimi dejanji trajnega pomena. Vergil Šček bi bil nad takim ravnanjem, tako kot je danes Boris Pahor, nedvomno navdušen.

Ljubljana, 05.05.2021
Vili Kovačič

Srečanje v Dragi – prispevek v PDF obliki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja