Najnovejši prispevki

Obrazložitev PETICIJE 7 člen proti Sloveniji PETICIJA EU Parlamentu / 15. marec 2024
Delite

KULTURA IN PROSVETA NAJ NAŠA BO OSVETA!
Od kolektivne identitete do države !
Ljubljana si muzeja osamosvojitve ne zasluži !

Zgodovina se ponavlja, slovenski zgodovinski poraženci iz leta 1991 ponovno dvigajo svoje osramočene glave. Bolečina je globinska in težko obvladljiva, ker izvira iz zavisti, sovraštva in ljubosumja ker sedanjih oblastnikov in njihovih naslednikov pri osamosvojitvi ni bilo zraven, ali pa so dejansko delali vse, da osamosvojitev ne bi uspela. Danes pa hočejo preko združitve muzejev razvrednotiti in izničiti spomin nanjo in na svoj zgodovinski poraz.

Sicer pa zdaj ne gre več samo za muzej, ki ga očitno nepreklicno ukinjajo, ampak je v ospredju arogantnost in domišljavost vlade, ki dokaze lastne nesposobnosti vladanja, skuša nadomestiti s ponižanjem in z diskreditacijo osamosvojitve. Gre pa tudi za lokalni odmev na globalni koncept levičarskega uničevanja identitete vsega kar ima predznak tradicije in zdravega razuma. V resnici pa ne gre za novost, saj gre za odvzem identitete po receptu svetovno znane Gramscijeve platforme evrokomunizma in frankfurtske filozofske šole kulturnega marksizma. Njun ekstrem je danes dekadentna izprijena teorija in praksa poljubne izbire spola. V tem kontekstu zdaj ukinjajo tudi muzej osamosvojitve.

Situacija glede muzeja pa ni brezupna, ampak vzpodbudna, ker prav ta brezobzirnost ustvarja pritisk in daje energijo za novo zbiranje moči. Gibanje Svoboda, odtrgano od realnosti, dela hudo napako ko podcenjuje drugo stran in ji daje nov, ustvarjalni zagon, ki bo mnogim odprl oči in razširil pogled. Slovenija na srečo ni, in nikoli ne bo Ljubljana, saj če bi bila, se ne bi nikoli osamosvojili.

Potrebujemo pa zasuk v razmišljanju o odgovoru na to kaj storiti. In ključna sprememba je ugotovitev, da muzej slovenske osamosvojitve sploh ne spada v Ljubljano, treba ga je postaviti v kraj, ki si to čast zasluži. Ali pa so drugi tehtni razlogi zanj. Treba ga je prenesti iz Ljubljane drugam, najbolje v geometrijsko središče Slovenije. Ljubljana pa – sicer »mesto heroj«, je namreč le redkokdaj v svoji zgodovini delovala državotvorno, bila je predvsem trgovska postojanka za sklepanje vsakovrstnih – tudi mafijskih poslov in uvoz Slovencem tujih ideologij. To vedo in poudarjajo ne le Mariborčani in Štajerci. O tem priča tudi zgodovinska izkušnja od vključno Trubarja do generala Rudolfa Maistra in zgodovina priključitve Prekmurja matični domovini. In veliko primerov kaže, da bo žal še dolgo tako. Zdravljenje Ljubljane bo dolgotrajnejše od gradnje novega spominskega središča, pri čemer pa je Ljubljana lahko le podružnica nečesa večjega, ne pa točka vrednostnega središča Slovencev – naroda ki si je na plebiscitu leta 1990 prvič v svoji zgodovini, morda pa celo zadnjič, spisal sodbo sam.

Ukinitev muzeja pa je lahko ustvarjalna spodbuda za razmišljanje o novi lokaciji muzeja, na način, da geometrično in vrednostno središče Slovenije združimo v eni in isti točki, v točki Geoss, pod Zasavsko Sveto goro, in morda celo z razglednim stolpom v njeni bližini. Druga možnost pa je izbira lokacije ob gradu Bogenšperk, kraju življenja in dela polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki ima nesporno zaslugo, za samozavedanje slovenske narodne identitete. Valvasorja, ki je bil po prednikih Italijan, po izobrazbi Nemec, po duši in srcu pa velik Slovenec poln ljubezni do prebivalcev slovenskih kranjskih dežel in njenih ljudi, skratka Slovenije in Slovencev. Tako je namreč očeta »Slave vojvodine kranjske« namreč označil dr. Anton Slodnjak.

Seveda pa izgradnja kakršnegakoli novega središča ni majhna stvar in bo velik strošek, vendar bi denar za tak projekt po mojem prepričanju ne bil nepremostljiv problem, saj bi zanj prispevale mnoge slovenske občine z domoljubnimi župani in občinskimi svetniki, ki jih ni malo. Vsaj začetni prispevek pa bi dali številni državljani, mnogi zamejski rojaki in številni slovenski izseljenci doma in v tujini. Prepričan pa sem, da bi k donacijam pristopili tudi današnji bogati posamezniki v domovini. Nekoč so v obrambi pred Turki naši predniki v silno skromnih razmerah gradili cerkve kot obrambne utrdbe , zdaj bomo zibrali za muzej in spomenik za utrdbo spomina. Žal pa se moramo danes ubraniti pred sodobnimi Turki celo iz lastnih vrst.

Tako pomemben muzej pa ne sme biti odvisen od katerekoli vlade, ampak tako kot leta 1990, od najširše podpore ljudi. Tudi tiste velikanske večine, ki je leta 1990 glasovala na plebiscitu in je očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku omogočila izreči magične besede: “Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo”. Danes gre za isto, gre za Slovenijo. Gre pa tudi za civilno družbo, ki ni podaljšek komunizma in je na nivoju zavedanja pomena spoštovanja lastne zgodovine.

Osamosvojitveni naboj, nikoli ni bil lastnost Ljubljane. Po osamosvojitvi je namreč trajalo celih 20 let, da je na Ljubljanskem gradu končno prvič zaplapola slovenska zastava, žrtve slovenskega holokavsta in celo zločinsko pobiti Romi, na pokopališču na Žalah pa še danes ne dobijo pravice do groba. Tudi zato je pisatelj Boris Pahor pred leti zavrnil predlog, da postane častni meščan Ljubljane Torej bi bil muzej osamosvojitve v Ljubljani v kraju, ki si gostoljubja muzeja niti ne zasluži, zato je Ljubljana napačna izbira! Mnogo je krajev po Sloveniji, ki si ta Muzej zaslužijo in si ga tudi želijo in bi jim bil v čast in ponos. Fevdalna provinca župana Jankovića – tako rekoč beograjski pašaluk Ljubljana, pa je brez dvoma najmanj primerna lokacija.

Potrebujemo torej alternativo. Predlagana lokacija Geoss seveda ni edina možna. Zelo smiselno pa bi bilo združiti oboje, to je dvojni spomin – spomin na osamosvojitveno vojno leta 1990 in 1991 s spominom na nastanek in razvoj slovenske kolektivne identitete, razvoj katere v veliki meri pooseblja avtor »Slave vojvodine kranjske« baron Janez Vajkard Valvasor.

Gre torej za celostni spomin na prehojeno pot – od narodne identitete do države. V tem primeru pa gre tudi za preizkus sposobnosti dojemanja zgodovine osamosvajanja v širšem časovnem obdobju. V časovnem loku od nastanka slovenske kolektivne identitete, do nastanka nove samostojne države. Naziv Muzej slovenske osamosvojitve tudi takemu pogledu v celoti ustreza.

Seveda pa je treba prej doseči preklic izbrisa sramotne odločitve o združevanju muzejev, kar je v resnici zgolj krinka za podreditev muzeja tistim politikom, ki jim osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija.

Zato hkrati s tem predlogom pozivamo predsednico države Natašo Pirc Musar, ki je vse do nedavnega poudarjala, da ona ne bo tiho in bo predsednica vseh državljanov in aktivna državljanka. Enako upravičeno kot pričakujemo njen glas v obrambo spoštovanja vrednot slovenske osamosvojitve pa pričakujemo tudi javno in glasno besedo njenega predhodnika Boruta Pahorja.

Namesto, da bi nas vlada glede osamosvojitve združevala, nas razdvaja. Naredimo konec tej norosti igranja z državnimi simboli in ne-spoštovanja lastne zgodovine. Ljubljana, ni mesto heroj, je kvečjemu provincialno središče vzdrževanja totalitarnih ideologij. Ljubljana je mesto, ki še vedno čaka na osvoboditev. Privilegija lokacije narodnega središča in svetišča narodovega spomina pa si ne zasluži vsak kraj in vsako mesto. Zato je ideja za premestitev muzeja osamosvojitve iz Ljubljane v drug kraj, povsem na mestu.

Premestitev muzeja na prijateljsko ozemlje ni umik, je odgovor na raznarodovalno politiko aktualne vlade Roberta Goloba kot tudi ljubljanskega župana, ki sta sicer prototip antimorale in nespoštovanja vrednot, ki so Slovenskemu narodu lastne. Zato se je treba temu glasno in odločno upreti tudi z alternativno muzejsko rešitvijo. Tudi samostojna država Slovenija je bila pred 30 in več leti, samo alternativa.

Kar pa se tiče muzeja jugo komunizma pa pred njim potrebujemo odstranitev Borisa Kidriča izpred predsedniške palače. Spomenik revolucijii na Trgu republike pa naj kar ostane, treba ga je le pobarvati rdeče, saj je živ dokaz laži, da v Sloveniji revolucije ni bilo. Spomenik dveh betonskih sten, ob Kongresnem trgu, ki nemo strmita v nebo, pa naj končno spregovori s priimki in imeni prizadetih ljudi – žrtev nekoč »najbolšega sistema na svetu«. Spomenika, ki je čista gola stena, ne pove nič in ga nimajo nikjer na svetu.

Ljubljana, 04.02,2023

Vili Kovačič, predsednik društva Slovenki Tigr 13 maj,
Društvo DPSND – DavkoPlacevalciSeNeDamo,
Neparlamentarna stranka Novi Socialdemokrati,
Civilna iniciativa DEM – Odbor za demokracija enakih možnosti.
Koordinacija neparlamentarnih strank KNS,

Itd itd itd …društva, ustanove in posamezniki

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja